Vstopite V pravljico na Škofljici: kjer živali človeka učijo o človečnosti

Družina Lavrič živi na prvi in največji izobraževalni kmetiji z rešenimi živalmi, ki so jo poimenovali V pravljici. Živali obiskovalca pozdravijo v trenutku, ko zavije pred njihov vhod: na dvorišču velike kmetije v Škofljici posedajo posvojene mačke in psi nežno pristopijo k božanju. "Vse živali na kmetiji so popolnoma socializirane. Jaz temu pravim, da so tako vajene ljudi, da nas tolerirajo," o približno 70 živalih, ki jih najdemo na njihovem posestvu, pove Aleš Lavrič, oče družine. 

Koze, konji, vol, krave, kokoši, vietnamski pujsi, goske, vse živali so k njim prišle v azil, ker so bile zavržene, nekatere so v sebi nosile hude travme, družina pa jim je ponudila topel, varen in svoboden dom, namenjen prav rejnim živalim. "K nam pridejo konji, ki so skorajda brez zob. Potrebujejo posebne brikete, ki jih namočimo v vodi in iz njih naredimo kašo, nato pa jih s tem hranimo do dve uri dvakrat na dan." Večinoma gre za travmatizirane živali, ki so bile deležne mučenja, stradanja ali pretepanja, kar pomeni, da jih morajo najprej rehabilitirati, preden jih lahko spustijo med obiskovalce.

Sanje o veliki družini in kmetiji

"Za kmetijo skrbi celotna družina - ata, mama in pet otrok," razloži Lavrič, ki je ženo Iris spoznal v Švici že pred več kot tremi desetletji. "Jaz sem bil star 19, ona pa 15. Zagledal sem jo in takoj sem vedel, da je to to, pa se še spoznala nisva. Nobenih metuljčkov nisem čutil, samo vedel sem." Instinkt ga ni varal in kmalu sta postala par, ki je skupaj sanjal o veliki kmetiji in veliki družini. Ko je Iris prvič po osamosvojitveni vojni prišla na slovenska tla, je naznanila: "Jaz nazaj ne grem. Tukaj mi je všeč in tukaj bom." Od takrat dalje sta nastanjena v Sloveniji, rodili so se jima otroci Zala Lorena, Samuel Micha, Jonatan, Lev Arian in Isabella Amari. Njune sanje so se uresničile. V določeni obliki.

"Dobila sva, kar sva želela, sedaj pa bodi tiho in trpi. Vse je malo drugače, kot sem si predstavljal kot desetletni otrok, ampak ni mi žal," je iskren. Namreč pred nakupom kmetije, ki se je spremenila v zavetišče za živali, ni vedel, koliko dela, odrekanja in truda bo to s seboj prineslo. "Če bi me zdaj vprašali, ali bi vse naredil še enkrat, bi rekel ja. Ko narediš spremembo v sebi, do katere te pripeljejo živali in otroci, če si iskren do sebe ... kar so mi dali živali in otroci, ne bi dobil na nobeni univerzi, nihče me ne bi mogel tega naučiti."

Prvotna ideja kmetije ni temeljila na želji po posvajanju živali in ustvarjanju azila. "Do tega je prišlo spontano. En kolega je rekel, da sedaj, ko imam farmo, lahko posvojim osla Pinota. Čez nekaj časa se je prijatelj, ki je imel deset koz, selil v Avstralijo in vprašal me je, ali lahko vzamem koze za eno leto k sebi. Naslednje leto se je res vrnil, koze so pa še vedno pri nas." In tako se je vse začelo. 

Terapevtski pristop do travm

Živali na kmetijo večinoma pripeljejo posamezniki, sodelujejo tudi z nekaj društvi. "Ni dovolj, da žival rešimo, če jo potem zapremo v kletko, jo dvakrat pobožamo in ji nastavimo hrano. Poskrbeti moramo, da ima žival čez celo leto dovolj prostora za gibanje, hkrati pa ji moramo omogočiti zavetrje, ko ga potrebuje. To je povsem drugačen način oskrbe. Mi se z živalmi ukvarjamo cel dan, nudimo jim terapije, delamo različne podlage za konje in praskalnike za koze, oblikujemo naravno okolje, ki ga žival potrebuje in še marsikaj."

Rehabilitacija posamične živali lahko traja zelo dolgo, nekaj mesecev ali celo let. "Delaš in delaš, potem pa nekega dne vidiš opazno spremembo. Ko žival začuti, da je v življenju dobila drugo priložnost, se lahko sprosti in ljudem ponovno zaupa. Pri goski Piki je trajalo šest let, preden sem jo lahko prvič objel, ker je imela grozne travme, dvakrat je ušla krvavemu nožu, od katerega so jo ločile sekunde." Travmatične izkušnje, zaradi katerih živali težko komunicirajo in živijo z drugimi živalmi in ljudmi, rehabilitirajo tako kot pri človeku, in sicer preko terapij.

Terapevtski pristop vsebuje pogovore, igre in terapije, ves čas pa delajo tudi na grajenju zaupanja, saj lahko na tak način živalim predajo občutek, da so potrebne, koristne in spoštovane. "Po uspešni rehabilitaciji v živali zaznamo pristnost, iskrenost. Ko žival začuti, da lahko zaupa, vidiš, kako drugače se začne obnašati. Pri živalih ni blefiranja, ni ega, ni maščevalnosti, ni hinavščine, ni cinizma. Koza je takšna, kakršna je."

Živali v nas vzbudijo upanje

Denarja ni, dela je ogromno, poštenega dopusta ni. Vendar ga navdihuje, da lahko otroke, ki obiščejo kmetijo, nauči pravilnega odnosa do živali. "Obiskovalci pri nas začutijo, kar smo ljudje v povprečju izgubili - pristen stik s samim seboj. Živali v nas vzbudijo upanje. Ko jih gledamo, kako se med seboj pogovarjajo, vidimo, da se živali obnašajo bolj človeško kot mi. Živali človeka učijo o človeškem." Vrednote, ki jih mi smatramo za samo človeške, živali kažejo in živijo, mi pa o njih govorimo in jih živimo samo takrat, kadar nam paše, torej ko smo v coni udobja, je prepričan.

Kmetija V pravljici  na Škofljici za mlade obiskovalce organizira izlete, enodnevne obiske, delavnice o vrtnarjenju in živalih, tabore, šolo v naravi in praznovanja rojstnih dni za otroke. Občasno prejmejo posamične donacije, nekaj živali ima botre, vendar pa so finančno močno podhranjeni, medtem ko je povpraševanja, ali sprejemajo nove živali, veliko in ne morejo sprejeti vseh, ki bi jih potrebovale.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču