Večkrat smo že naleteli na komentar, kako zahtevna so določena pravila v zavetiščih in kaj vse hočejo vedeti, preden vam zaupajo žival. V Zavetišču Horjul smo preverili, ali je vse to res tako nesmiselno ...
Posvojitev spremlja določen protokol, drugačen od zavetišča do zavetišča, vsekakor pa ni kar tako, da človek pride, pobere žival in se odpelje domov. Vsaj tam, kjer jim je mar za živali, ne bi smelo biti tako. O tej tematiki smo spregovorili z Jurijem Juhantom, oskrbnikom v Zavetišču Horjul.
ʺIzhajamo iz dobrobiti živali. Posvojiti žival ni enako, kot da greš v trgovino po kolo ali v pekarno po kruh. Pogovarjamo se o živem bitju, ki z lahkoto živi 10, 15 in tudi 20 let. To ne sme in ne more biti hipna odločitev.ʺ
Tako je jasen naš sogovornik in doda, da je v tujini tak posvojitveni postopek povsem standarden in da je ljudem jasno, da je treba čez nek proces. Gre za premišljeno zastavljen vprašalnik, skozi katerega bodoči posvojitelj sam sebe večkrat izpraša, ali je pomislil na vse, kar prinaša novo živo bitje. Nekateri spoznajo, da še niso pripravljeni na to, da se jim bo življenje malo obrnilo na glavo.
Poleg tega pa so postopki namenjeni temu, da zavetiški delavci izberejo žival, ki bo lepo sovpadala v življenjski slog določenega posameznika. ʺTudi pri živalih je tako kot pri ljudeh, vsaka ima svoj karakter. Nas skozi vprašalnik zanima, ali imamo koga kompatibilnega za tistega, ki mu iščemo dom. Naši vprašalniki so namenjeni zgolj in izključno temu, da bomo našli ustrezne nove lastnike s kompatibilnimi horjulčki. Ne pa, da bomo nekomu oddali mačka v žaklju. In najlepše je, ko nas po posvojitvi ljudje pokličejo, kako lepo jim je skupaj,ʺ pravi Jurij Juhant.
Držijo se svojega slogana, da gredo živali od njih samo na enako dobro ali na lepše.
Pri vsaki oddaji živali pa posvojiteljem povedo, da če jim življenje na pot prinese karkoli nepredvidljivega in za žival ne bodo več mogli skrbeti – naj jo pripeljejo nazaj. Kot pravi sogovornik: ʺEnkrat horjulček, vedno horjulček.ʺ
V katerih primerih pa živali določenemu človeku ne oddajo? Predvsem se to zgodi v primerih neodgovornega lastništva. Ko jim posameznik brez zadržkov razloži, da je imel že sedem mačk, pa se je vsaki nekaj zgodilo.
Zgodi se tudi, da se nekdo na smrt zaljubi v fotografijo določenega psa ali mačka. Kako pa tedaj?
ʺFotografija je eno, karakter pa drugo. Če presodimo, da sta za skupaj – super. Če pa se nekdo zaljubi v psa velike rasti, zapiše pa, da si želi majhnega in crkljivega psa, mu velikega ne bomo dali, ker bomo oba 'zafrknili'.ʺ
Razloži Juhant in pove, da se zgodi tudi, da imajo tako finega posvojitelja, da bi mu z veseljem zaupal žival, toda če ni primerne, nikoli ne gredo z glavo skozi zid. Slej ko prej pa vsak najde idealnega pasjega ali mačjega sopotnika, na to je vredno tudi malo počakati.