Raziskali smo, zakaj je v mestih vse več divjih živali.
V zadnjih letih je vedno pogostejši pojav, da se v urbanih središčih srečujemo z divjimi živalmi. Tudi v Ljubljani ni neobičajno videti srn, lisic ali ježkov, ki se ponoči sprehajajo med bloki, predvsem v bližini parkov in zelenih površin, kot so Tivoli, Golovec ali Rožnik.
Raziskali smo, zakaj se te živali vse bolj približujejo mestom in kako se prilagajajo življenju med ljudmi.
Mesta niso vedno prijazna do živali – pa vendar nekatere tam uspevajo
Mesta so za živali lahko izjemno zahtevno okolje. Hrupa je veliko, svetlobno onesnaženje moti njihov naravni bioritem, povsod so ljudje, premikanje med območji pa otežujejo prometnice, visoke stavbe in druge ovire. Kljub temu nekatere vrste v urbanih območjih uspevajo celo bolje kot na podeželju.
Mnoge živali so se v mesta naselile zaradi raznolikosti in dostopnosti hrane. Živali, ki se gibljejo v mestih, imajo čez vse leto na voljo več hrane kot njihovi sorodniki na podeželju. Poleg tega so temperature v mestih višje zaradi t. i. učinka toplotnega otoka, kar pomeni milejše zime in boljše pogoje za preživetje.
Raziskovalci ugotavljajo, da se živali iste vrste, ki živijo v mestih in na podeželju, sčasoma začnejo obnašati različno. Z razširjanjem mest in povečevanjem mestnega prebivalstva pa se bodo te razlike le še poglabljale.
Nedavna raziskava univerze v Tel Avivu je recimo pokazala, da netopirji, ki živijo v urbanih območjih, kot je Tel Aviv, mladiče skotijo dva tedna in pol prej kot tisti na podeželju. Zaradi tega imajo večje možnosti, da se razmnožujejo dvakrat na leto, kar jim daje veliko prednost.
Pogum je ključ do preživetja v mestu
Večina divjih živali dojema ljudi kot plenilce, zato jih njihova prisotnost vznemirja in moti pri iskanju hrane ali parjenju. Živali, ki uspevajo v mestih, so tiste, ki so sposobne premagati ta strah in razviti bolj samozavestno vedenje.
Raziskave so pokazale, da so urbane lisice precej drznejše od tistih na podeželju. Ko jim ponudijo hrano v nenavadnih objektih, recimo v škatlah, se mestne lisice hitreje lotijo raziskovanja in reševanja izziva.
Podobno velja za ptice – od slavčkov do golobov. Raziskava iz leta 2008 je pokazala, da so mestne ptice precej bolj tolerantne do ljudi kot tiste, ki živijo v naravi. Dovolijo, da se ljudje približajo bližje, preden odletijo, kar kaže na to, da so se prilagodile človeški prisotnosti. Ta sprememba v vedenju se prenaša iz generacije v generacijo in pomaga živalim, da se izognejo kroničnemu stresu v urbanem okolju.
V eni od raziskav so v Nemčiji leta 2006 v laboratoriju vzgojili mladiče mestnih in gozdnih kosov ter jih opazovali, kako reagirajo na stresne situacije. Ko so ptice ulovili in jih nekaj časa držali v rokah, so mestni kosi pokazali manjšo stresno reakcijo kot gozdni. To kaže, da so te prilagoditve lahko deloma genetsko pogojene.
Slabosti mestnega življenja za divje živali
Čeprav se nekatere vrste v mestih uspešno prilagajajo, to ne pomeni, da jim mestno življenje prinaša le prednosti. Ena od težav, s katerimi se soočajo mestne ptice, je manjša uspešnost pri vzreji mladičev.
Kljub temu da imajo večji dostop do hrane, ki jim jo ponujajo ljudje (denimo kruh, semena ali odpadki), mesta ne zagotavljajo dovolj naravnega plena, kot so žuželke, ki jih potrebujejo za prehrano mladičev. Raziskava iz leta 2020 je pokazala, da je glavni izziv za mestne sinice pomanjkanje žuželk v bližini gnezd.
Nekatere živalske vrste so postale stalnica v mestih
Ko se sprehajamo po različnih mestih po svetu, pogosto opazimo enake živali – golobi, vrane, podgane in lisice so v mestih stalnica. Znanstveniki ta pojav imenujejo biotska homogenizacija, kar pomeni, da mesta zaradi vpliva človeka postajajo vse bolj podobna.
Najprej iz urbanih območij izginejo vrste, ki ne prenesejo življenja v bližini ljudi, kot so velike živali in plenilci. Nato v mesta vstopijo vrste, ki se bolje prilagajajo na človeško bližino. Golobi, podgane in vrane so se z ljudmi razvijali čez stoletja in postali stalni prebivalci mest. Urbanizacija tako spodbuja širjenje invazivnih vrst, ki se hitro prilagodijo novim razmeram.
Kaj prinaša prihodnost?
Urbanizacija se bo v prihodnosti še pospešila. Znanstveniki napovedujejo, da bodo do leta 2100 mesta zajela dodatnih 11 do 33 milijonov hektarjev naravnega habitata, piše The Conversation. To pomeni, da bo človek postal največja gonilna sila v evoluciji divjih živali.
Živali se bodo morale še naprej prilagajati novim urbanim pogojem, kar bo prineslo nepredvidljive spremembe v ekosistemih. Zato ni le vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, kako se bodo divje živali prilagodile nam, ampak tudi, kako bomo mi prilagodili mesta, da bomo lahko sobivali z njimi na način, ki bo varen za vse.
Novo na Metroplay: “Ljubljana ni najbolj varno mesto za vsa moja stilska izražanja!” | Metro minutke X Glasovi ponosa