Z BMW-jem po JAR-u

Lahko se odpravite iskat ameriške sanje v sedlu tresočega harleyja ali zajahate kak star enduro in se v slogu Benke Pulko zapeljete okoli sveta … A kaj, ko vas lahko elektrika zvečer ravno prav greje v roke in v zadnjo, medtem ko veliko vetrobransko steklo uspešno usmerja mrčes stran od odprtega vizirja čelade. Če pogrešate klasiko, lahko iz ipoda skozi zvočnike avdiosistema še vedno privijete Elvisov ­Suspicious minds. Ker muziko so morda včasih res delali boljšo.

Motociklov pa ne. Zagotovo. Morda bo kdo iz sivolase generacije motociklistov z revmo v kolenih dejal, da nekdaj ni bilo toliko prezapletene elektronike in so se motocikli manj kvarili pa imeli so dušo in šarm in simpatične oljne podpise na tleh in tresljaje, ki so ozdravili žolčne in ledvične kamne. Morda res, vendar …

Razvoj je motocikle pripeljal do ravni, ko se tehnika prilagaja človeku, in ne obratno. Zebe? Klik, klik – in ročice pa sedež so že prijetno topli. Piha? Zzzzzzzz – in prednje vetrobransko stek­lo oziroma pleksi se dvigne nad višino čelade. Tudi pri 180 kilometrih na uro, če je treba. Luči ponoči (lahko) svetijo v ovinek.

Želite živahneje? Klik – in motor se na zasuke desnega zapestja odziva bolj neposredno, agresivno. In da ob plesu čez kot presta zavit prelaz Franschhoek (ali od Idrije proti Logatcu) motocikel ne 'plava' preveč, si z nekaj ukazi vrtljivega gumba na levi strani krmila prilagodimo še delovanje vzmetenja.

Novi veliki K ima tudi protiblokirni zavorni sistem ABS in sistem za preprečevanje zdrsa pogonskega kolesa DTC, a ta dva angela varuha je bolje pustiti pri miru – ker nikoli ne veš, kdaj te preseneti nepazljiv voznik golfa prve generacije ali zaplata drsečega asfalta.

Prvih, golfov enic namreč, je v Južnoafriški republiki toliko kot pri nas Renaultovih cliov vseh generacij skupaj, saj so jih pod imenom citi izdelovali vse do predlanskega avgusta. Hecno, Evropejci hočemo vsaki dve leti vsaj fejslift, tam doli pa so pravzaprav enak avtomobil izdelovali od leta 1984 do 2009. Pestrost voznega parka sicer preseneča.

Po Cape Townu in okolici se vozi svet v malem: od japonskih, evropskih (ne le nemške, tudi francoske) do azijskih in ameriških znamk. Od sanderov z Renaultovo (in ne Dacijino) značko do lamborghinijev in aston martinov. Hja, nekaterim gre dobro, milijon od štirih pa še vedno živi v barakarskih naseljih. Mimogrede, da se ne bo kdo preveč natančno zapičil v številke: ta informacija je prišla iz ust taksista malezijskega rodu in s suženjsko zgodovino v družinskem drevesu, ki me je, preden sva se zapeljala med kočure, krite s pločevino, lesom in kartonom, prijazno opozoril, naj v 27 let starem mercedesu zaklenem vrata: »Ne, ni nevarno, ampak nikoli ne veš ...«

Mesto, v katerem so prvič uspešno presadili človeško srce, se na raznih lestvicah najnevarnejših mest redno uvršča med pet ali vsaj deset najbolj krvavih. Spletna stran urbantitan.com ga je lani postavila na deveto mesto, na www.opentravel.com pa se je leta 2009 znašel celo na petem mestu. Razlog: kraje, vlomi, ugrabitve, umori.

Hja, s tem ni šale – tudi ob prevzemu testnih BMW-jev so nas seznanili z morebitnimi nevarnostmi ob samostojnem kruzanju po prekrasnih cestah zahodno od Kaapstada, drugega največjega mesta v JAR. Z vgrajeno navigacijsko napravo nad merilniki je raziskovanje neznanega dobilo drugačne razsežnosti. Celo slovenski jezik sem lahko nastavil in me je gospa Garmin devet tisoč kilometrov daleč od Ljubljane prijazno nagovorila, naj čez 300 metrov ­zavijem desno.

Ceste so, vsaj teh nekaj 100 kilometrov, kolikor sem jih imel priložnost okusiti sam, fantastične. Široke in pregledne, polite z asfaltom, katerega oprijem se lahko primerja s tistim na grobniškem dirkališču pri Reki. Cesta čez Franschhoek Pass je že ena od tistih, ki jih ne gre spregledati, tiste od mesta Paarl do Worcestra čez prelaz Du Toitskloof tudi ne.

Cesta ob obali od mondenega Champs Baya pod mizasto goro proti Rtu dobrega upanja – da boste vedeli, NI najjužnejša točka afriške celine – zagotavlja predvsem nore razglede, pozimi menda tudi na kite, pa potem na vzhodni strani rta od deskarskega Muizenberga v smeri proti znamenitemu in najbolj priljubljenemu Garden's Route se je cesta znašla na 'to do' seznamu. Na eni strani peneč ocean, na drugi strme skale in ogromno zelenja.

Jug Afrike velja za območje z enim najprijetnejših podnebij: pozimi temperature redko padejo pod deset stopinj Celzija, poleti, se pravi od novembra do marca, pa se najvišja povprečna temperatura ustavi pod 27 stopinjami. Prijetno. Zlasti ker v toplih mesecih nenehno pihlja jugovzhodnik, znan tudi kot Cape Doktor, saj milijonsko mesto ohranja čisto in brez smoga.

Motorist je tudi gospod Prieur du Plessis, častni konzul Slovenije v JAR. Zelo zadovoljen je s posledicami lanskega svetovnega prvenstva v nogometu, saj je šport – navijaštvo, če smo lahko odkriti – zbližal Slovence in Južnoafričane. Turizem se je sprostil v obe smeri in okrepil tudi gospodarsko sodelovanje držav.

»Ogromno navijačev se zdaj v Cape Town in okolico vrača skupaj z družinami, v Slovenijo pa smo povabili deset južnoafriških novinarjev, ki so objavili krasne reportaže, in zdaj Južnoafričani letujejo v Ljubljani. Na zvezi sem tudi z vašim županom, saj sem predlagal, naj Ljubljana in Cape ­Town postaneta pobrateni mesti. Gospod Janković je predlog toplo pozdravil, rezultat pa naj bi bil znan do maja,« je na sedežu konzulata v mestecu Durbanville, obkroženem z vinogradi, razlagal zgovorni in zelo aktivni gospod.

Mundial je pripomogel tudi k lažji prebroditvi gospodarske krize v JAR, saj so ravno v najbolj kritičnih letih z gradnjo potrebne infrastrukture in potem z zaslužkom od samega prvenstva ohranili državo na zeleni veji. Morda pa naša gostitev evropskega košarkarskega prvenstva le ni metanje denarja skozi okno?

Najem: Od vespe do lamba

Možnosti prevoza v Cape Townu in okrog njega je nešteto: najugodnejši je s Toyotinimi kombiji, ki švigajo sem ter tja in kar na cesti pobirajo potnike. Brez skrbi, ne iščite jih – oni bodo našli vas, saj je navadno poleg šoferja nekdo odgovoren za glas­no iskanje strank.

Za ogled turističnih znamenitosti je pametno nabaviti  karto (120 randov oziroma nekaj več kot 12 evrov) za rdeč 'avtobus kabriolet', ki ves dan kroži po mestu. Morda se zdi ideja o potovanju skupaj s upokojenskimi turisti hecna, a z avtobusom brez strehe 'hop on – hop off' dejansko vidiš ogromno. Najamete lahko golfa citi, staro vespo, harleyja davidsona, BMW-ja. Vendar takega, kot ga lahko občudujete na teh fotografijah, ta trenutek še ne.

Tehnikalije

Motor: šestvaljni, vrstni, 1649 cm3
Moč in navor: 118 kW pri 7750 vrtljajih, 175 Nm pri 5250 vrtljajih
Posoda za gorivo: 24 l (26,5)
Največja hitrost: dovolj
Teža: 319 kg (348)
Udobje in varnost: ogrevana sedeža in ročice, električno nastavljivo vzmetenje in vetrobran, navigacijski sistem, trije načini delovanja motorja, radijski sprejemnik in vtič za predvajanje glasbe AUX in USB, ABS, DTC, prilagodljiva prednja luč, daljinsko zaklepanje kovčkov ...
Cena osnovnega modela: 21.000 EUR (22.950)

Šest v vrsto

Osnova novega šestvaljnika je motor iz serije K s prostornino 1300 kubičnih centimetrov in štirimi valji, torej so hišnemu le dodali na vsako stran po en valj. Ker ima dolge gibe batov in tanke stene med valji, šest v vrsto postav­ljenih valjev sploh ni moteče širokih, hkrati pa s premišljenim dizajnom plastičnega oklepa služijo kot del protivetrne zaščite za spod­nji del telesa.

Iz 1649 kubičnih centimetrov so izželi 118 kilovatov (malce več kot 158 'konjev)', kar se ob podatku superšportnih motociklov z lit­rom prostornine sploh ne zdi veliko (S 1000 RR, denimo, zmore še malce več kot 22 kilovatov oziroma 30 'žrebcev' več), a trik tiči drugje: največji navor, 175 njutonmetrov, K 1600 zmore že pri 5250 vrtljajih, skoraj tri četrtine pa ga je na voljo že pri 1500 vrtljajih.

Da, pri tisoč petsto, prav ste prebrali. Dam roko v ogenj, da je mogoče v šesti prestavi priti do meje z Avstrijo nad Jezerskim. S sopotnico in polnimi kovčki.

Ima konkurenco?

Športnemu tourerju GT je najbolj soroden Kawasakijev GTR 1400, medtem ko ob luksuznega GTL-a lahko postavimo edino Hondinega gold winga s 1800-kubičnim bokserskim motorjem. Nihče od teh dveh sicer nima prednje luči, ki bi svetila v ovinek, ima pa kawasaki nadzor proti zdrsu zadnje gume in nastavljive programe delovanja motorja. V nečem pa je edinstvena tudi honda: je edini motocikel, pri katerem lahko doplačamo za varnostni meh. Ja, airbag.

TEKST Matevž Hribar
Foto BMW, Matevž Hribar

Novo na Metroplay: "Kar naenkrat se liki začnejo obnašati po svoje" | Tadej Golob o pisanju kriminalk