"Dvoriščno okno" v Ljubljani: iz sosednje stavbe razgled naravnost na spalnice tega prestižnega kompleksa ...

Dvoriščno okno je filmska klasika Alfreda Hitchocka iz leta 1954. Protagonist se med okrevanjem zaradi zlomljene noge v svojem stanovanju na Manhattnu kratkočasi tako, da skozi prostorno okno, ki ima razgled na dvorišče in okoliška stanovanja, opazuje sosede.

Ker je koncept zasebnosti v New Yorku, večmilijonski metropoli, nekoliko bolj ohlapen kot kjerkoli pri nas, ni nič nenavadnega, da ima s svojega okna zelo natančen vpogled v njihova življenja: njihove kuhinje, spalnice, kopalnice, celo v vsebino njihovih hladilnikov.

Obenem se film dogaja poleti, kar pomeni, da imajo sosedje okna večinoma odprta na stežaj, ne da bi se pretirano obremenjevali s tem, da so vsem na očeh, veliko pa se zadržujejo tudi na dvorišču.

Tu sta mladoporočenca s svojimi sladkostmi in težavami, kronično osamljena ženska, nenavadna umetnica, resen pianist, privlačna plesalka ... opazovanje je sprva protagonistova nedolžna igra, dokler ne pride do incidenta, ki v nadaljevanju poganja zaplet filma.

Visoke cene, a nobene zasebnosti

Si predstavljate tovrstno situacijo v Sloveniji? Med Slovenci pravici do zasebnosti in miru v svojem domu, vsaj tako se zdi, še vedno kotirata zelo visoko na lestvici vrednot, zato bi takega radovednega soseda najbrž kdo hitro prijavil policiji.

Želja po zasebnosti in miru je tudi razlog, da se nekateri iz prenatrpane Ljubljane preselijo na obrobje, hiše pa si zavoljo problematičnih sosedov radi ogradijo z visokimi ograjami.

Po drugi strani so tudi starejša stanovanjska naselja v slovenskih mestih kljub vsemu grajena z dovolj razdalje med posameznimi bloki in običajno nimajo tako velikih oken, da bi si sosedje lahko gledali v krožnik.

Toda trendi pri gradnji so se od tedaj spremenili in nove soseske, kakršni sta denimo prestižni Šumi in Schellenburg v središču prestolnice, se večinoma ponašajo s širokimi, prostornimi okni, ki v stanovanja prinašajo več svetlobe – na ta račun pa imajo stanovalci bistveno manj zasebnosti.

Ker sta obe stavbi zgrajeni na precej tesnem prostoru (Šumi tik ob precej prometni Slovenski cesti in Drami, Palais Schellenburg pa gleda naravnost na obljudeno poslovno stavbo Tivoli Center), si je stanovanja, ki trenutno veljajo za najdražja v Ljubljani, nehote že lahko podrobneje ogledal marsikateri mimoidoči – ali zaposleni v sosednji stavbi, ki morda potihem upa, da bo med službenim časom skozi okno naenkrat zagledal Luko Dončića.

Kot smo že poročali, najcenejše stanovanje v Schellenburgu stane 637.000 evrov bruto, najdražje pa 4,2 milijona evrov. 

Vprašanje, ki se poraja, je torej: kako moteče je, da za stanovanje odštejete najmanj 600.000 evrov, a naključni ljudje vidijo naravnost v vašo spalnico? Na to si bodo čez čas morali odgovoriti kar stanovalci sami.

"Malce je čudaško, ko vidiš soseda, kako kaka"

Če se za konec vrnemo k New Yorku: na platformi Reddit smo našli debato, ki bi utegnila v prihodnosti koristiti prebivalcem Schellenburga in ostalih nastajajočih nadstandardnih kompleksov, kjer bodo, glede na to, da je Ljubljana vse gosteje pozidana, radovedni pogledi sosedov bržkone postali stalnica.

Avtor originalne objave se je namreč nedavno preselil v velik stanovanjski kompleks z notranjim dvoriščem na Manhattnu in ugotovil, da sosedje sploh niso pretirano dosledni z uporabo rolet, kar pomeni, da vidi naravnost v njihova stanovanja, oni pa – če nima zagrnjenih zaves ali spuščenih rolet – k njemu.

"Kako se ostali soočate s tem fenomenom? So tudi vaši sosedje tako odprti ali so moji samo čudaki?" se je pozanimal na forumu.

Udeleženci v debati so ga pomirili, da je to v New Yorku normalno in jih ne gane pretirano. Eden od njih je pripomnil, da ima sam s svojega balkona bližnji razgled na vsaj trideset stanovanj, drugi je soseda že nekajkrat videl med intimnimi odnosi.

Morda vas zanima tudi:

• Kdo vse si je privoščil stanovanja v elitnem Šumiju?
• Kako je videti garsonjera v najslavnejši stolpnici v Šiški?

Neki forumaš je bil še bolj nazoren. "Iz svojega stanovanja vidim naravnost v kopalnico stavbe čez cesto. Nič ni bolj čudaškega kot to, da med delom na računalniku malo pogledaš ven in razločno vidiš soseda, kako kaka." 

"Zase lahko rečem, da se trudim, da spustim rolete med intimnimi opravili, ampak če kdaj pozabim, se ne sekiram pretirano. Zelo malo verjetno je, da me bodo ljudje, ki so me videli skozi okno, kdaj prepoznali v zunanjih situacijah," je zaskrbljenemu Newyorčanu svetoval še en stanovalec prenaseljene soseske.

Prebivalci imajo torej dve možnosti: da ves čas spuščajo rolete ali pa da jim je preprosto vseeno – in upajo, da se med sosedi ne najde kak čudak s hobijem iz zgoraj omenjenega filma.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord