O samohvali (ali zakaj nihče ne mara bahačev): "Če si tako super, zakaj se moraš to stalno opominjati?"

Nihče ne mara ljudi, ki se neprestano in na vsa usta hvalijo. Pa vendar – in to navkljub očitni socialni neučinkovitosti – tovrstno vedenje ni izginilo iz naše sredine. Kako je to mogoče?

Samohvala je vrsta samopromocije. 

(Zgolj) do neke mere je ta lahko uporabna.

Študenti retorike se zgodaj naučijo, da morajo navesti svoje reference in strokovna znanja, da bi bolj prepričljivo zagovarjali svoje teze pred javnostjo. In javnost, ki je odprtega uma, bo te navedbe znala ceniti.

Čisto navadno hvalisanje pa je vendarle nekaj drugega.

Veliko hrupa za nič

Bahavost je polna praznih obljub. Išče aplavz in potrditev od javnosti, a slednji nič ne ponudi v zameno.

Pa vendar, javnost je z bahači lahko milostljiva ali pa o zadevi napoučena, česar se bahači dobro zavedajo.

Raziskave kažejo, da navedbe o tem, kako ’smo nadpovprečno talentirani v nekem oziru ali veščini’, naleti na relativno ugoden odziv pri poslušalcih. Ti nas dejansko ocenijo kot bolj kompetentne v tem oziru – a le do trenutka, ko resničnost pokaže, da naše navedbe ne držijo. Bahanje skratka lahko deluje, dokler javnost nima dovolj informacij, da bi nas objektivneje ocenila.

Vas je zaskrbelo, da bi vas imeli za bahača, ker včasih s ponosom delite kakšen svoj dosežek na družbenem omrežju?

Brez skrbi.

Raziskovalka Jessica Tracy je skupaj s svojo ekipo proučevala, ali ljudje ločijo avtentično (samo)hvalo od praznega hvalisanja.

Medtem ko avtentičen ponos izvira iz dejanskih dosežkov (in resničnih vrlin), ima puhlo pretiravanje le plitke korenine v namišljenem občutku superiornosti. Javnost je razliko sposobna razbrati že iz telesne govorice in mimike.

Ali če ponazorim s primerom:

• bahači pogosteje srepo strmijo v sogovornika, kot da bi od njega praktično zahtevali potrditev.

Ker bahanje na dolgi rok zagotovo ne obrodi sadov (t.j. dober vtis in spoštovanje, kar sicer prinaša številne ugodne posledice na vseh področjih življenja: od romantike do poklicnih prizadevanj), skušajo mnogi to početi nekoliko bolj prikrito.

Bahači skrivači

Fenomen ’skromnega bahača’ in/ali ’bahača, ki se skriva za pritoževanjem’ je pod drobnogled vzela nedavna študija iz leta 2021.

Za kaj gre?

Prikrito bahanje – torej bahanje, ki se skriva za lažno skromnostjo ali kritiko – se je še posebej razmahnilo z razrastom družbenih omrežij.

In ker si prav vsi želimo narediti dober vtis na druge ljudi, jih ni tako malo, ki se zatekajo prav k te vrste psihološki strategiji.

Če v nadaljevanju nanizamo nekaj izjav, ki so jih uporabili tudi tekom serije petih študij, ki so iskale možne povezave med prikrito samohvalo, ugodnimi odzivi (tudi v številu všečkov) in ocenami iskrenosti, vam bo verjetno bolj jasno, o čem je tu govora.

• O videzu

»Toliko kilogramov sem izgubila, da si moram zdaj kupiti novo garderobo. Le kje bom za to našla čas, ko pa imam toliko obveznosti.« (bahanje, ki se skriva za lažno skromnostjo)

»Ne razumem, zakaj vse naše stranke neprestano hvalijo, kako dobro izgledam.« (bahanje, ki se skriva za pritoževanjem)

• O denarju

»Tako težko je izbrati med Lexusom in BMW-jem.«  (bahanje, ki se skriva za lažno skromnostjo)

»Ne razumem, zakaj so mi vsi tako nevoščljivi, ker imam nov avto.« (bahanje, ki se skriva za kritiko)

• O delu

»Tako sem sita tega, da sem edina oseba v podjetju, ki ji šef lahko zaupa mentorstvo novih zaposlenih.«  (bahanje, ki se skriva za lažno skromnostjo)

»Ne razumem, kako to, da sem spet postal zaposleni meseca.« (bahanje, ki se skriva za kritiko)

• O osebnosti

»Utrujena sem od tega, da sem vedno tako prijazna.«  (bahanje, ki se skriva za lažno skromnostjo)

»Rekel je, da sem zelo seksi in neverjetno pametna. Bizarno, no.« (bahanje, ki se skriva za kritiko)

• O inteligenci

»Kako sovražim to, da imam vedno prav.«  (bahanje, ki se skriva za lažno skromnostjo)

»Zakaj me ljudje non stop sprašujejo, če sem v MENSI?« (bahanje, ki se skriva za kritiko)

V teh nekaj nanizanih primerih prikritega bahanja ste gotovo prepoznali marsikoga iz vaše bližine (ali morda celo sebe). Zdaj vas bo seveda zanimalo, ali je prikrito bahanje kaj bolj učinkovito od povsem odkritega.

Najverjetneje vas bo presenetilo, da so izsledki raziskav pokazali, da je prikrito bahanje celo MANJ UČINKOVITO od odkritega bahanja. A kako to? Vseh vrst bahanje se je izkazalo za neučinkovito sampromocijsko sredstvo. Še posebno gledano na dolgi rok. A če si odkriti bahači zaman prizadevajo dobiti potrditev, narediti dober vtis in k sebi pritegniti spoštovanje, so prikriti bahači (poleg naštetega) še ob vtis iskrenosti. 

 "Če bi že morali izbirati med (odkritim) bahanjem in (prikritim) hvalisanjem, bi samopromotorjem svetovali, da raje izberejo prvo, saj bodo ljudje na koncu morda vendarle rekli: 'No, vsaj iskren je'," so bili več kot jasni raziskovalci.

Študijo si lahko preberete na researchgate. 

Novo na Metroplay: "Kar naenkrat se liki začnejo obnašati po svoje" | Tadej Golob o pisanju kriminalk