Ana Schnabl: »Najprej književnost, potem svet, takšen je pri meni red«

Pisanje romana verjetno zahteva svojevrstno karanteno? Kakšen je vaš proces ustvarjanja, ste izolirani od socialnih stikov, umaknjeni v svoj prostor, tišino ...?

Definitivno sem. Ne morem si zamišljati, da bi napisala kaj več od ločil, če bi živela v stanovanju z obilico ljudi ali pa se ves čas obkrožala z njimi. Za pisanje potrebujem predvsem predvidljivo okolje in rutino, urnik, pravzaprav. Za bližnje ljudi si, seveda, rada in pogosto vzamem čas, vendar to razumem bolj kot nagrado, ne kot, recimo, vzvod, vstop v proces pisanja. Najprej književnost, potem svet, takšen je pri meni red; če v danem dnevu napišem oziroma dosežem, kar si želim, so moji dnevi osmišljeni in sem tako lahko tudi boljša prijateljica, partnerka, vse drugo.

Pisanje je precej osamljena dejavnost, za katero potrebujete tudi dialog, preverjanje procesa z drugim? Komu zaupate pri nasvetih za pisanje oz. kdo je vaš prvi bralec?

Moja prva bralka je moja najboljša prijateljica, ki je Velika Bralka in obenem tudi izjemno odkrita oseba, ki od mene zahteva toliko, kot od sebe zahtevam sama. Včasih zahteva tudi kaj drugega, kaj, na kar sama še nisem pomislila oziroma opazila, a se ji zdi za kakovost napisanega pomembno. Takšen dialog je lahko izjemno ploden, če se, seveda, človek, ki mu zaupaš, zna uglasiti s tabo, s tvojimi avtorskimi namerami in ne pričakuje, da boš neke druge vrste piska in tvoje delo neke druge vrste delo. Nike ve, da sem Ana Schnabl in ne, recimo, Klavdija Vidova. Dialog je ob tem, jasno, nekoliko neuravnotežen, saj je njegov predmet vselej moje delo, ne njena, jaz sem oddajnik, testna bralka pa prestreže moje signale in jih potem interpretirane, pa tudi ovrednotene vrne.

Kako doživljate trenutni čas in svet, v katerem smo v času pandemije soočeni s kolektivno tesnobo? O tesnobi ste pred časom pisali tudi v eseju, ki je bil vključen v Antologijo tesnobe (LUD Literatura, 2016).

Tesnoba, ki sem jo opisovala v eseju, je bila za razliko od te, ki jo lahko občutim trenutno, povsem intimna. Seveda sem v zvezi z razvojem dogodkov zaskrbljena in bolj, ko se pandemija umirja, jasneje mi postaja, da je bil socializem, ki je v globalnem kontekstu brbotal pod večino političnih in ekonomskih rešitev, pravzaprav prividen. Pri nas, seveda, smo priča klasičnim poskusom iz poglavij o doktrini šoka, le, da se za razliko od ljudi iz preteklih obdobij, na katerih so oblastniki te prijeme vadili, zdi, da nismo več prav zares šokirani. Kar me pravzaprav najbolj skrbi je, da se tvorna kritika oblasti in aktivacija za nove modele bivanja in delovanja ves čas razvijajo v mehurčkih, redko pa postanejo del etablirane politike. Kadar postanejo, lahko to dosežejo z raztopitvijo v obča mesta, radikalni moment družbene metamorfoze pa po inerciji nekako odpade. Nočem zveneti, kot da za nastalo situacijo krivim ljudi, ki zanjo niso prav nič krivi, gre zgolj za to, da se ves čas sprašujem, ali se je proti avtoritarnim, torej, radikalnim oblastem, mogoče boriti kako drugače kot radikalno. Hkrati pa se tudi sprašujem, zakaj nas je toliko tistih, ki ne podpiramo avtoritarnih politik, v tem tako zelo lenih. Od kod defetizem?

Vaša prva knjiga Razvezani je bila zbirka kratke proze, z novim leposlovnim delom Mojstrovina ste stopili na področje romana. Kako se je zgodil ta prestop?

Naravno, seveda. Nisem se odločila, da bom napisala roman, ker bi se mi zdelo, da zbirki kratke proze ne bi smela slediti še ena zbirka kratke proze. Napisala sem ga, ker sem imela zanj zadosti snovi, zadosti likov in razmislekov. Vedno poudarjam, da mora forma ustrezati snovi, količini snovi in, jasno je, da bom sama najprej upoštevala svoj nasvet.

Dogajanje v romanu Mojstrovina je postavljeno v Jugoslavijo med letoma 1985 in 1986, v čas razkroja države in določenega družbenega obdobja. Kaj vas je pri tem še posebej zanimalo?

Moj namen nikakor ni bil napisati zgodovinskega romana, temveč zgodbo o posameznikih z nanovo vzniklim tipom zavesti, ki se odvija v določenem zgodovinskem obdobju. Omenjeni dve leti sem izbrala ravno zaradi širših družbenih in političnih premikov, na katerih je lahko slonel temeljni ljubezenski zaplet in razplet. Zgodba odnosa med Adamom in Ano bi se zagotovo odvila drugače, če na vidiku ne bi bilo političnih sprememb, če bi bila atmosfera časa drugačna. Šlo mi je zlasti za atmosfero in ne za analizo ali natančno slikanje tedanjega sveta, namenila sem se opreti zlasti na melanholijo napovedi nekega razkroja, ki se, seveda, odraža tudi v odnosu glavnih protagonistov – ves čas želita nekaj drugega in to drugo za kratek čas najdeta, eden v drugem, prav kakor si je veliko Slovencev želelo nekaj drugega in to za kratek čas našlo v Sloveniji. Jasno, seveda, da sem obdobje 85-86 izkoristila tudi za temeljni antagonizem med likoma, ona informantka, on »nesojeni« novorevijaš.

Imate najprej zgrajene like ali zgodbo – vas skozi zgodbo peljejo liki?

Najprej spoznam svoje like, svoje ljudi. Ker moram prekleto dobro vedeti, kdo ti ljudje so in kako bi ravnali, da jim potem lahko napišem ustrezne situacije.

Glavna protagonista v Mojstrovini sta urednica in avtor, zakaj ste se odločili za ta odnos?

Zlasti zato, ker sem želela v srčiko romana postaviti tudi vprašanje pisanja. Tako na zasebni ravni, torej kakšen odnos do svojega pisanja razvija pisatelj, kdaj in zakaj lahko oziroma mora pisati, kot na družbeni ravni. Obdobje, o katerem pišem, je še zmeraj obdobje moči pisave. Hkrati je razmerje med urednico in pisateljem v književnosti oziroma, natančneje, v književni produkciji eden prvih, temeljnih odnosov, ki napove možne tipe uglaševanja z literarnim delom.

Koliko je v Mojstrovini realnih likov in dogodkov oziroma ali liki vsaj temeljijo na resničnih osebah?

Da bi svoje like osnovala na zgodovinskih osebah, me za zdaj še ne zanima, bolj me zanima lik napisati tako, da se zdi, da je oziroma, da bi lahko bil resničen.

Za svoj prvenec Razvezani iz leta 2017 ste prejeli nagrade, kaj vam pomenijo?

Nagrade mi pomenijo predvsem potrditev, da sem na pravi poti in mi hkrati vlivajo zaupanje, da bom znala to pot tudi strumno prehoditi.

Pripadate literarni generaciji z močnimi avtoricami čeprav sami pravite, da niste glas svoj generacije?

Da bi samo sebe lahko razumela kot glas svoje generacije – karkoli moja generacija pač predstavlja, bi se najprej najbrž morala veliko bolj izpostavljati, obenem bi me morali kot to prepoznati tudi drugi. Volja do javnega izpostavljanja pri meni, žal ali k sreči, prihaja v valovih, saj me to načeloma precej izčrpava. Trik glasov generacije je v tem, da misli dobijo noge in telo, da so brezosebne in globoko osebne hkrati, da gre malo za tvorni prispevek k premišljevanju družbe in malo za kult osebnosti, meni pa je k slednjemu, ker sem obešenjaška in rahlo nepremišljena, težko stremeti. Mislim, da lahko v ozadju, torej, kot nekdo, ki ima sicer veliko povedati, a to raje pretaplja v literaturo, ki ima po moji oceni trajnejše učinke, delam bolje in več. S tem sama sebi zagotavljam tudi neodvisnost – biti glas generacije je v osnovi tudi nekakšna dolžniška pozicija - in privilegij, da največ povem, kadar me kaj vprašajo.

Ste tudi urednica evropske pesniške platforme Versopolis, ki jo že šest let vodi založba Beletrina. V okviru Versopolisa ste konec aprila organizirali prvi mednarodni spletni pesniški festival, Festival upanja, ki poteka do junija. Kakšne so izkušnje s to mednarodno iniciativo?

Zagotovo velik projekt, za katerega pa upam, da bo imel tudi realne učinke, v smislu mednarodnih povezav med festivali ter avtoricami in avtorji samimi. Sicer pa je bil eden krovnih namenov Festivala upanja organizatorjem, pesnicam in pesnikom podeliti možnost, da v času pandemije s svojim delom naselijo nek prostor in dostopajo do občinstva, do katerega sicer ne bi – mislim, da je ta del iniciative zagotovo uspel, o čemer priča tudi obisk festivala, ki se je konec aprila meril v 20.000 posameznikih.

Ste že dosegli svoj življenjski cilj – živeti od pisanja? Kako je pravzaprav z življenjskimi cilji, se je pojavil še kakšen nov?

Huh, žal ne. In moje želje in ambicije ostajajo enake.

Pišete že tretjo knjigo, ki bo kriminalka. Kaj vas je potegnilo v ta žanr?

Če bi bila obdarjena z več samozavesti, bi se kriminalke lotila že mnogo prej, vendar sem morala počakati, da sem se naučila dobro pisati. To čakanje se mi trenutno precej obrestuje, ker mi besedilo teče bolj kot karkoli prej. To ni, recimo temu, dediščina žanra, temveč dejstva, da sem z variacijami ene zgodbe živela skoraj šest let, da sem predihala njene like, čase, kraje, zaplet in razplet, zlasti pa sem se po Mojstrovini sprostila in razrahljala občutek, da moram romaneskno resničnost do potankosti nadzorovati.

Kriminalni žanr je sicer tisti, s katerim sem odraščala, sprva z romani Agathe Christie, nato pa s serijami. Čeprav veljajo krimiči za književnost nižjega tipa, sem v vseh teh letih ugotovila, da je to zgolj generalno pravilo, ki pa dopušča vrsto leposlovnih izjem. S svojim krimičem si, torej, prizadevam za leposlovje, organizirano okoli malo manj klasičnega, ampak obljubim, da mračnega whodunnit.

Se ukvarjate tudi z dresuro psov? Živite namreč z mačko in dvema psoma.

Težko bi trdila, da dresiram pse, ker trenutno vzgajam svojega prvega psa v življenju. Tem procesom raje rečem vzgoja. Ker imam mladičko zahtevne pasme, se, seveda, trudim učiti z njo sodelovati in ona, upam, z mano. Drži, da nisem inertna vodnica, za dobrobit svoje malamutke Lane se včasih že nespodobno naprezam, ves čas eksperimentiram in dopolnjujem najine aktivnosti, iščem Lanine skrite strasti in talente, oprostite izrazu, ker se dobro zavedam, da postavljam temelje za naslednjih deset plus let najinega skupnega življenja. Svoje živali, tukaj sta še borderka Lucy in sibirski muc Liev, naravnost obožujem. Vez med nami, ki je neverbalna, me sprošča in hkrati bogati. Ni vse v jeziku, veliko se najde tudi v smrčkih.

Lena Kreutz