Mlada pisateljica Lara Paukovič nam je zaupala dober nasvet, kako napisati knjigo

Lara Paukovič, ki je med drugim novinarka Mladine in doktorska študentka literarnih ved, piše, odkar pomni. Od otroških pesmi je zrasla v zgodbice in pravljice, v objemu najstniške naivnosti želela izdati, kot pravi sama, "osladno zgodovinsko romanco", v drugem letniku faksa pa je začela nastajati njena čisto prava prva knjiga. "Še danes se mi zdi neverjetno, da je rokopis mojega romana, ki sem ga začela pisati nekje v drugem letniku faksa, nazadnje priromal do založbe Beletrina, da ga je urednik dejansko prebral in se, čeprav do tistega trenutka razen v študentskih krogih nisem bila niti malo poznano ime, odločil, da mi da priložnost."

Kdaj ste vedeli, da želite zgodbo, zapisano na papir, nadgraditi v knjigo?

Od nekdaj. (smeh) Sploh se ne spomnim točno trenutka, ko bi to vedela, včasih se mi zdi, da sem se že rodila z željo, da bi imela nekoč svojo knjigo. Kot otrok sem za svoje zgodbe izdelovala celo knjige iz papirja – ilustracija na naslovnici in strani, nerodno spete s spenjačem, da je tisto, kar je bilo na njih napisano, delovalo bolj 'profi'. (smeh) Številni sicer pravijo, da moraš najprej pisati zase, potem za druge, a meni se je vedno zdelo pomembno, da to, kar napišem, prebere več ljudi. Po eni strani zato, ker jim želim s svojo literaturo nekaj dati, po drugi pa, ker tako tudi sama dobim feedback in hkrati distanco do svojega dela; ugotovim, kje se lahko v prihodnje še izboljšam.

Kako ste prepoznali, da je zgodba dovolj dobra za knjigo?

Rekla bi, da se to z leti spreminja. Pri 14 letih se mi je očitno dovolj dobra za to zdela zgodovinska romanca, umeščena v čas francoske revolucije. (smeh) Ne vem, kako bi danes reagirala na zgodbo, ki sem jo za roman Poletje v gostilni izbrala pred šestimi, sedmimi leti – bi se mi še vedno zdela dovolj dobra? Ni nujno, ker me zdaj zanimajo drugačne tematike. Sploh pa ni vse odvisno samo od zgodbe, ampak tudi od tega, kako jo literarno obdelaš. Mojstrovina se da narediti tudi iz vsakdanjega prepira para v domači spalnici.

Kako dolgo ste ustvarjali eno knjigo?

Poletje v gostilni približno dve leti, Malomeščane pa eno – potem pa je sledilo še piljenje in popravki. Pri obeh se je začelo tako, da sem spontano napisala eno sceno, ki je pozneje postala ogrodje knjige. Pri Poletju v gostilni je šlo za eno poglavje, tako da sem približno dobila občutek, kakšen bo način pisanja, pri Malomeščanih pa daljšo zgodbo.

Imela je približno 12 strani, vsebovala pa je skoraj že vse ključne dogodke, ki se zgodijo tudi v romanu in ki sem jo pozneje, ko sem se odločila, da bo postala roman, samo raztegnila v daljšo formo oziroma dopolnila z manjkajočimi poglavji.

Kakšen nasvet za mlade pisune na poti do prve knjige?

Mogoče to, da najprej pridobijo drugo mnenje o svojem pisanju – od kakšnega urednika ali zaupanja vrednega znanca, ki se spozna na literaturo; mogoče tudi s pošiljanjem svojih del na natečaje, na razne spletne strani in v revije ali z objavljanjem na blogu. Naj si prepoznavnost gradijo počasi in zanesljivo. Če so iz pravega testa, jim bo že uspelo.

Novo na Metroplay: Tomi Meglič o globoki ustvarjalnosti, otroštvu in očetovstvu