Primož Velikonja: "Reševanje in glasba sta moja strast"

Kako ste se znašli v reševalni službi?

Diplomiral sem na visoki zdravstveni šoli, pravzaprav pa mi je bilo že pri petih letih povsem jasno. Doma pred hišo je bil neki kombi in igrali smo se reševalce. Pozneje sem na to pozabil, a ko sem nekje proti koncu osmega razreda imel dramatično izkušnjo, se je obudilo. Izlil se mi je slepič, dolgih šest ur sem bil na operaciji, s katero so me komaj rešili. Zadeva je bila zelo resna, saj sem bil tri tedne na intenzivni negi. Spoznal sem medicinsko sestro in dojel, kako pomemben je človeški stik. Potem sem se vpisal na srednjo zdravstveno in pozneje še na visoko.

In se dokončno odločili za službo reševalca?

Seveda. Pripravništvo sem delal na urološki kliniki, a sem ves čas prostovoljno hodil na nočne izmene s fanti z reševalne službe. Marsikaj sem videl, slišal in začutil ter preveril, ali je to res zame ali ne. Takoj po pripravništvu sem imel veliko srečo, da sem bil sprejet na reševalno postajo.

To pomeni, da ste po končanem študiju šli delat naravnost na reševalno postajo?

V ljubljanski reševalni postaji je sistem takšen, da začneš pri nujnih prevozih. Delal sem kot spremljevalec, glede na to, kako se razvije, pa te potem dajo na nujne prevoze z mentorjem, hkrati imaš še usposabljanja, potem pa začneš kar 'plavati'. Gotovo sta potrebni dve leti, da si suveren, saj je to čas, ki ga potrebuješ, da predelaš vse zadeve, čeprav še vedno pridejo situacije, s katerimi se srečaš prvič.

Pozneje sem bil imenovan za vodjo izmene na urgentni. Moram reči, da mi je Andrej Fink, ki je vsa ta leta vodja Reševalne postaje Ljubljana, na tej poti veliko pomagal, me usmerjal in mi bil v ogromno podporo. Še danes se slišiva, če imam kakšen problem. Pozneje je Danijel Andoljšek vpeljal projekt reševanja z motorjem.

So vas vabili zraven?

Te zadeve je začel izvajati v prostem času z napol predelanim motorjem, a je zadeva zamrla, leta 2003 pa se je projekt znova obudil. Najprej je bil to pilotski projekt, z njim pa smo dokazali, da je zadeva smiselna, saj se je odstotek preživelih povečal. Potem je to postalo del redne službe. Leta 2005 ni bilo sredstev, zato sem organiziral koncert na Gospodarskem razstavišču, na katerem smo zbirali sredstva za reševalni motor. Takrat nam je Akrapovič podaril en motor, imeli pa smo sredstva še za drugega in kompletno opremo. Od takrat zadeva redno poteka v Ljubljani, Mariboru in na Obali.

V vse skupaj ste kar precej vpleteni.

Zagotovo. Če to čutiš, potem ne moreš iz tega ven, to moraš narediti.

Kaj vas pri delu izpolnjuje?

Tega, da nekomu narediš nekaj dobrega, ti ne more nihče plačati. Sicer so redki, ki se spomnijo, ampak določene zgodbe ljudi, s katerimi sem se ukvarjal, tudi spremljam. Lepo je tudi, ko se nekdo pride zahvalit, te pokliče in reče: "Poslušaj, super sem," to je neprecenljivo.

To pomeni, da se hitrost in to, da naredite pravo stvar, obrestujeta?

Seveda, moja služba se začne, ko pridem na kraj. Takrat je treba začeti, zadihati, se potegniti nazaj in iti v akcijo.

Kaj pomeni potegniti se nazaj?

Srce ti nabija, tega ne moreš spremeniti. Ko greš z reševalnim avtomobilom pod nujno, se utrip avtomatsko poviša, žile se stisnejo, začne se sproščati adrenalin.

Pa niti ne veste, kaj vas čaka?

S tem, kaj te čaka, se pravzaprav ukvarjaš prvi dve leti, potem ti to ni več tako pomembno. Pomembno je, da veš, ali je otrok ali odrasel, da se znaš že po poti malo pripraviti. Mislim na preračunavanje zdravil, ker je vse odvisno od teže. Pri otroku je pomemben še en dejavnik – ali so zraven starši ali stari starši, ker zna biti cela drama. Tako se moje poslanstvo začne, ko pridem na kraj, ko je treba na neki način izklopiti čustva, da iz sebe dam maksimalno, da vsa usposabljanja, izobraževanja, ki sem jih imel, uporabim v tistem trenutku.

Vas zaradi vašega dela kdaj tlači mora?

Ne, more bi imel, če ne bi naredil vsega, kar je v moji moči, vsaj tako si razlagam. Se pa čistim, ko sem na dopustu. Recimo prvi teden se mi pojavljajo določene slike, neki odlomki. Vseh večjih intervencij se spomnim, ko se peljem mimo lokacij, kjer so se zgodile.

Se strinjate, da je vaše delo zelo intenzivno, adrenalinsko, saj morate ukrepati v minuti, dveh?

Kar se zgodi, se zgodi v prvih minutah, takrat se je treba fokusirati, kar je bistveno za dolgoročno preživetje. Sploh pri srčnem zastoju. Zato so pri reševanju potrebni tudi laiki. Ukvarjam se tudi z usposabljanjem na vseh možnih področjih, ker so laiki tisti, ki so prvi pri žrtvi s srčnim zastojem in lahko začnejo temeljit postopek oživljanja, s katerim ohranjajo možgane, saj stremimo k temu, da se človek vrne v svoje okolje brez posledic. Načeloma lahko tudi po desetih minutah vzpostavimo cirkulacijo, ampak problem je, ker teh deset minut nihče ni ničesar počel in so možgani umrli. Ti pa umrejo po petih minutah.

Kako skrbite za svojo psihično stabilnost?

Moj ventil je glasba, s katero kompenziram določene stvari. Z njo se ukvarjam skoraj vse življenje. Začel sem s klarinetom, ki sem se ga učil v glasbeni šoli, pozneje pa sem igral še klavir, na bobne pa sem presedlal nazadnje.

Vam glasba predstavlja povsem drugi svet?

V glasbi so čustva in lahko se znebim negativnih stvari.

Ste po službeni dolžnosti dolžni biti vitalni, naspani, spočiti?

Ko sem delal kot motorist v Ljubljani, sem dan pred službo šel spat ob določeni uri, da sem bil naspan in spočit, ker le tako lahko optimalno delaš. Pomembno je tudi, da vsakič, ko greš na intervencijo, odreagiraš tako, kot da greš reševat nekoga svojega – brata, mamo, očeta ... Tukaj ni nič napol, ker ko se bo zgodilo, da ne bom več mogel tega delati, se bom umaknil. Mislim, da je treba začutiti, kdaj je tisti pravi trenutek, ko se je treba umakniti.

Ali ob tem, da ste reševalec, tudi poučujete druge?

Sem inštruktor mednarodne organizacije evropskega sveta za reanimacijo – Advanced Life Support (ALS), kjer izvajam enodnevne tečaje, ki so za profesionalce, so pa tudi dvainpoldnevni tečaji za vse tiste, ki se dejansko srečujejo s temi stanji.

To so zelo intenzivni tečaji, s pisnim in praktičnim preizkusom na koncu. Druga zadeva pa je International Trauma Life Support (ITLS), organizacija, ki pokriva oskrbo hudo poškodovanih na terenu. V ALS-u je bolj poudarjena internistika, v ITLS-u pa oskrba hudo poškodovanih, ki je zelo zahtevna.

Ste kdaj pomislili, da medtem ko rešujete druge, nosite glavo v torbi?

Bil sem že tik pred tem, da se bom z motorjem ubil, ko sem šel na nujno vožnjo na Tržaški cesti, kjer se zavije na Viško. Protokol je takšen, da pred semaforjem vedno vstaneš, navkljub sirenam in lučem, da te opazijo. Jasno zmanjšaš hitrost, ker moraš biti previden, saj brez previdnosti in predvidevanja ne gre.

Tam je bil voznik kombija, ki mi je na pol zaprl pot, imel pa sem še vedno prostor in ocenil, da bo šlo, ampak se je naenkrat spustil še za polovico ceste. Še danes ne vem, kako je to šlo mimo, ampak verjetno zahvaljujoč treningu, ki ga vgradiš v 'hard disk'. Se pravi, da vsi treningi na poligonu zaležejo, da lahko potem narediš samodejno.

Gre za neke vrste dresuro?

Zagotovo je to dresura v smislu, da v nevarnosti spelješ po določenem vzorcu. Treninge imamo sproti, kar je zelo pomembno, kakor tudi defenzivna vožnja, ker moraš priti na točko B. Sem pa vzporedno delal tudi v helikopterski ekipi. Se pravi od pilotskega projekta, ki se je začel leta 2003, do leta 2006, ko je začela delati redna helikopterska ekipa. Gre za odlično izkušnjo, kjer so pacienti, ki so najbolj ogroženi.

Je delo v helikopterju podobno reševanju z motorjem?

Drugače je. Z motorjem si sam in tistih nekaj minut se odločaš sam oziroma moraš vzpostaviti stik z laiki, ki jih moraš motivirati, da ti pomagajo. Vsi radi pomagajo, če jim poveš, kako in zakaj. Medtem ko je v helikopterju tim z zdravnikom, diplomiranim zdravstvenikom, nekaj je še zdravstvenih tehnikov, dva pilota in pilotski tehnik. Zdaj se več ali manj leti s policijo, sodeluje pa tudi vojska. Bi pa v Sloveniji potrebovali najmanj tri helikopterske baze, da bi bila vsa pokrita.

Se ne bojite, da bi laiki naredili kakšno napako?

Napak v bistvu ni. Pri srčnem zastoju je človek mrtev, dvakrat ga ne moremo ubiti, lahko naredimo samo dobro.

Kaj pa rebra, kako pogosto se lomijo pri oživljanju?

Pri odrasli populaciji se skoraj vedno kakšno rebro zlomi. Po novih smernicah stisnemo tudi pet do šest centimetrov, kar je močan pritisk na prsnico v smeri proti hrbtenici. Človek mora biti na trdi in ravni podlagi, tako se srce stisne med hrbtenico in prsnico. Tako dosežemo učinek, da gre kri po vitalno pomembnih organih in pride do možganov.

Kako je organizirana reševalna služba v Kočevju?

V Kočevju imamo tri defibrilatorje, imamo pa tudi usposabljanje policistov, kjer jih izurimo za ravnanje z defibrilatorji in jih naučimo temeljnih postopkov oživljanja. Bistvena zadeva je, da se ta znanja prenašajo, ker je Kočevje ogromno področje, nimamo pa sto ekip kot Ljubljana. Iz centra Kočevja, kjer je zdravstveni dom, do Osilnice, skrajne točke, je 45 minut. Po številu prebivalcev smo majhna občina, 17.000 nas je, po površini pa smo največja. Usposabljam tudi gasilce.

Kako to, da ne delate več na motorju in v helikopterju?

V helikopterju sem aktivno deloval do leta 2010 in na motorju do leta 2011. Potem se mi je ponudila priložnost, da pridem v Kočevje in prevzamem vodenje reševalne službe, izobraževanja in usposabljanja ter prenesem znanje na svoje sedanje kolege.

Ste se v izobraževanju tudi našli?

Izobraževanje drugih me izpolni in mi leži. Ogromno sem doživel in zdi se mi škoda, da tega ne prenesem naprej. Pomembno je, sploh tukaj v Kočevju, ker smo tako oddaljeni, da imamo vrhunsko oskrbo. Na tem področju sem veliko naredil in počasi smo prišli na zeleno vejo.

Se vam je pogled na življenje zaradi službe spremenil?

Zagotovo bolj cenim življenje in sem v določenih stvareh dosti bolj previden, kar prenašam naprej na svoje otroke in na okolico. Zelo nerad vidim, da otroci niso pripeti na otroških sedežih ali da nimajo čelad na kolesih. Tudi pri naših je na začetku bil problem, ampak zdaj, ko gresta vsak dan na kolo, sploh ne pomislita, da si ne bi nadeli čelad. Isto je s pasom, to postane rutina. Še meni, ko peljem vzvratno in se včasih takoj ne pripnem, hčerki rečeta: Kaj je zdaj? Ta zadeva je jasna, ker se doma o tem tudi pogovarjamo, povem jima zgodbe, kako je in kaj se lahko zgodi.

Kje še, razen v glasbi, najdete protiutež?

Takoj ko se pokaže priložnost, grem v hribe.

Kako to, da igrate bobne v različnih zasedbah, poleg tega pa gradite še glasbeni studio?

Imam že manjši studio, kjer smo posneli nekaj plošč.

Zakaj potem potrebujete večji studio?

Gre za moj značaj, to je v meni zorelo 15 let, ni prišlo čez noč. Studijske izkušnje, sama akustika me je vedno zanimala. Prišel sem do mejnika, ko se moram odločiti, ali se tega lotim resno ali napol. Pobrskal sem po internetu za znanimi dizajnerji snemalnih studiev, v ožji izbor so prišli trije, med njimi tudi gospod Wes Lachot, ki je v Ameriki dizajniral vse boljše studie.

Prišla sva v stik in čez nekaj mesecev sta z ženo bila tukaj. Ko je stopil ven, je rekel: "Raj na zemlji." Začel je izdelovati načrte in mi jih poslal v predogled. Moram reči, da je, kar se tiče posla, šel v nulo. Še danes, ko pride do kakšnega zapleta in ne vemo, kako naprej, mu pošljemo vprašanje in odgovor dobim v dveh urah. Kako so v bistvu veliki ljudje povsem enostavni in preprosti.

Studio bo imel vrhunsko akustiko, je pa njegov prvi v Evropi. Imel bo ogromno snemalnico, kakor tudi kontrolno sobo, kjer se posluša in miksa. Ker vem, kako težko je bilo nekaj posneti, ko smo imeli skupino, bo to za mlade skupine priložnost, s čimer se bodo lahko razvijale. Idej je ogromno. Želim delati tudi neke vrste koncertov v živo prek spleta ali televizije, da se posname ozvočen bend video in avdio.

Vam je studio kot neka rezerva, če več ne boste zmogli delati kot reševalec?

O tem na začetku sploh nisem razmišljal, zdaj pa moram to speljati do konca. Ko prideš do polovice, je itak kriza. Če me ne bi podpirala žena, bi to bilo neizvedljivo.

Kako pa gleda žena na vaš konjiček, ki ni ravno poceni?

Zagotovo ni poceni. Žena se nič ne ukvarja z glasbo in neverjetno se mi zdi, da je to podprla, saj sva oba vložila ogromno sredstev, vse prihranke. Tudi tast in tašča me podpirata, tast tudi pomaga pri gradnji, kolikor lahko.

Ste reševalci 'svoj svet'?

Smo 'svoj svet'. Pri nas je dosti črnega humorja. Le glasba, kot v mojem primeru, ne reši vseh težav. Treba se je pogovarjati. Se pravi, da je treba, ko se vrnemo z intervencije, razčistiti. V tujini imajo za to psihologa, pri nas ga uradno nimamo. Največ predelaš s svojimi kolegi. Imam srečo, ker žena tudi dela na urgenci in se lahko doma o vsem pogovoriva.

Moraš se pogovarjati o stvareh, ki si jih naredil dobro, in o stvareh, ki bi jih drugič lahko bolje naredil. Nikoli ne moreš narediti idealno, saj delamo na terenu, kjer je ogromno različnih dejavnikov. Tako že debata s kolegi razreši ogromno stvari. Pri našem delu je prisoten tako pozitiven kot negativen stres. Ko dobiš nazaj srčno akcijo, ko nekoga reanimiraš, je stres pozitiven. Problem pa je recimo, ko narediš vse, pa ni rezultata, recimo zaradi stanja, ko enostavno ne gre, pa se moraš znati sprijazniti tudi s tem, čeprav gre za negativen stres, ki se ti nekje nabira.

Kako pa usklajujete rokenrol miselnost – seks, droge in rokenrol – s službeno disciplino?

Moram reči, da s tem nisem imel nikoli težav, ker imam popolnoma jas­no vizijo. Ne moreš nastopati pod vplivom kakršnihkoli substanc. Ko nastopaš, moraš biti odgovoren do tistega, ki te posluša, da pa si odgovoren, moraš biti 'čist'.

Ste bili že prej motorist?

Doma sem imel motorje, ampak nič kaj posebnega, meni je bila prioriteta reševanje, motor je sovpadel zraven, ker sem se v tem videl.

Dajete prednost reševanju?

Tudi ko sem bil doma in nisem bil razpisan, so me poklicali z urgence, da je enega stisnilo drevo. Sicer imamo razpisano pripravljenost, ko si zapisan in moraš iti. Včasih pa tudi nisi razpisan in greš, nič ne sprašuješ. Pri tem gozdnem delavcu je šlo za hudo poškodbo glave, ker ga je drevo stisnilo. Ko smo prišli gor, smo ga zrihtali, za nami sta prišla reševalec ter helikopter.

Ta fant je bil mesec dni v komi, praktično so ga odpisali, po mesecu dni pa se je čudežno zbudil. Fant zdaj hodi, govori, tudi mimo je prišel, ker je tu blizu doma. Ko sem ga videl, se mi je zdel čudež. Sploh pri hudih poškodbah velja pravilo zlate ure, da si čim prej pri pacientu. Pri pacientu, ki je utrpel hudo poškodbo, naj od nastanka poškodbe do prihoda v bolnišnico ne bi minila več kot ena ura, saj imajo ti večjo možnost preživetja.

Besedilo: Suzana Golubov, foto: Goran Antley

Novo na Metroplay: Tomi Meglič o globoki ustvarjalnosti, otroštvu in očetovstvu