Vida Igličar - avtorica knjige Naj ti povem svojo zgodbo

V otroških letih nas na vse mogoče načine razvajajo, kot mladostniki požiramo njihove zgodbe, vedno uživamo v odlični peki babic ter prisluhnemo nepozabnim nasvetom dedkov. Zakladnica njihovih zgodb je brezmejna, nekaj pa se jih bo vendar za vse večne čase zapisalo in ohranilo tudi v knjigi Naj ti povem svojo zgodbo, ki je kot nalašč za deljenje spominov naših starih staršev. V njej se skozi poglavja prepletajo vprašanja o ljubezni in družini, podrobneje pa lahko spoznamo tudi njihove vsakodnevne navade in si zapišemo nasvete. Knjigo je vsebinsko zasnovala in ilustrirala Vida Igličar, izdana pa je pri Grafenauer založbi.

Takoj po koncu študija ste si v slovenskem prostoru ustvarili ime, ki s seboj nosi naziv mlajše art direktorice v oglaševalski agenciji, ste grafična oblikovalka in ilustratorka. Kakšen izziv pa vam je predstavljala knjiga Naj ti povem svojo zgodbo?

Vida: Knjiga Naj ti povem svojo zgodbo je bila velik izziv, saj v mojih rokah ni bila le vizualna podoba, ampak tudi vsebinska zasnova, na kateri sem delala zadnji dve leti in pol. Skupaj s knjigo smo se potem odločili postaviti tudi spletno stran tvojazgodba.grafenauer.si, kjer zbiramo in delimo zgodbe drugih – tako starih staršev kot vnukov, njihovih spominov in pogleda na odnose. Ljudem smo želeli namreč poleg knjige podariti tudi digitalno platformo za delitev zgodb in s tem dodatno podpreti našo iniciativo, ki opominja na pomembnost spominov in zgodb starih staršev, ki jih je vredno deliti.

Ste na samem začetku mislili, da se bo projekt razvil tako, kot se je?

Vida: Na samem začetku, ko mi je Eva Grafenauer Korošec, direktorica Grafenauer založbe, pri kateri je knjiga izdana, povedala za idejo in mi zaupala projekt, sem nanj gledala kot na novo, super priložnost za kreativno izražanje. Danes to ni več zgolj delo ali projekt. Danes knjiga predstavlja del mene. Ko sem spoznala, da s podarjeno priložnostjo ustvarjam priložnost za vse, sem vedela, da knjigo ustvarjam s širšim namenom. Z namenom in željo, da se zapišejo zgodbe starih staršev, delijo preizkušeni nasveti in modrosti, ustvarijo novi spomini in podoživijo že ustvarjeni.

Kje je vaš pečat najbolj opazen?

Vida: Največji pečat sem vsekakor pustila na vizualni podobi kot grafična oblikovalka in ilustratorka. Knjiga je oblikovana v minimalističnem stilu, ilustrirana v pastelnih tonih ter obdana z ročno napisanimi citati, kar je že dolgo vizualna smer, ki mi je najbolj blizu.

Ste imeli ob nastajanju v mislih tudi svoje stare starše?

Vida: Oni so bili glavna inspiracija. Ton nagovora in besednega dela knjige sem želela zapeljati čim bolj nevtralno. V glavi sem imela namreč odnos s svojimi starimi starši, ki je predvsem spoštljiv, zavedam pa se, da niso vsi enaki. Nisem želela usmerjati stila pripovedovanja starih staršev, ampak jim pustiti svobodo, da spomine ubesedijo na sebi pristen način, naj bo ta dokumentaren, čustven, humorističen ...

Knjiga ima za vas še prav poseben pomen, saj ste jo posvetili svojemu dedku, ki njene izdaje na žalost ni dočakal. Kakšno vez ste spletli z njim med nastajanjem knjige?

Vida: Da v mislih knjigo posvečam njemu, sem vedela že od začetka, a sem ustvarjanje pred njim dolgo ohranjala kot skrivnost. Želela sem mu jo podariti, ko bom v rokah držala končni izdelek. A spoznala sem, da življenja ne moremo vedno načrtovati. Letošnje poletje se je njegovo zdravstveno stanje nenadno močno poslabšalo, zato sem se odločila, da knjigo z njim delim še pred izidom. Podarila sem mu improvizirano natisnjeno in vezano delovno verzijo knjige. Tri dni zatem se je poslovil. Iz srca sem hvaležna, da jo je videl in prelistal. Da nam je uspelo posneti nekaj njegovih odgovorov na vprašanja iz nje. Da je vedel, koliko mi pomeni.

Ste se tudi zaradi njega še bolj zavedali pomena vezi med starimi starši in vnuki?

Vida: Vsekakor. Ko je bil v bolnišnici, sem ga obiskovala večkrat dnevno. Pozdravit sem ga šla zjutraj pred službo, preživela z njim čas kosila in ga spet obiskala vsak dan na poti domov. Mogoče sva si v teh nekaj tednih povedala več osebnih stvari kot prej vse življenje. Takrat sem spoznala, da stari starši v sebi nosijo zanimive zgodbe in so polni preizkušenih nasvetov, ki se dotikajo enakih problematik, s katerimi se mladi soočamo danes. Četudi so odraščali in živeli v drugačnih okoliščinah, so prav tako iskali svoj odgovor na vprašanja o smislu, življenju, ljubezni, službi in odnosih. Njihovi nasveti so preizkušeni, zgrajeni na podlagi lastnih napak in uspehov ter imajo dodano vrednost modrosti in zrele distance, ki ju človek doseže skozi leta in izkušnje. Zdi se mi pomembno, da prisluhnemo njihovim zgodbam, saj so številne izjemne in v naših rokah je priložnost, da poskrbimo, da ne gredo v pozabo. Hkrati verjamem, da če jim prisluhneš, se prek njih učiš o življenju samemu. Spoznaš, kaj je življenje pustilo v njih in kaj oni puščajo za sabo.

Kateri vidik njegovega življenja vas je morda najbolj presenetil, ko ste se podrobneje poglobili tudi v njegovo zgodbo?

Vida: Po prvem obisku v bolnišnici me je prešinila misel, da včasih namesto poslovilnih besed preprosto rečeš hvala in se šele, ko odideš, zaveš, kaj je narekovalo tvojo izbiro besed. Včasih se zgodi z ljudmi, ki so v tvojem življenju že vrsto let. Drugič z ljudmi, ki ti ostajajo blizu srca in v svetlem spominu. In ne glede na to, s kom, ti ljudje so in ostajajo tisti, ki tvojo pozornost preusmerijo iz samega sebe na svet okoli. Te opomnijo o lepoti življenja in ti pokažejo, kaj so prave vrednote. Ata je bil vsekakor eden izmed teh ljudi. Preprostost, brezmejna nesebičnost in srčnost so bile njegove vrline. Pri svojih 83 letih je imel okoli sebe družino in vrsto dobrih, skrbnih prijateljev. Ob njem sem spoznavala, da tega ni jemati za samoumevno.

Je knjiga tudi neke vrste opomin? Kaj bi želeli s projektom vzbuditi pri ljudeh?

Vida: Želim si, da bo knjiga čudovit opomin na pomembnost odnosov in bo v ljudeh spodbudila zanimanje za zgodbe drugih. Še posebej v hitrem tempu današnjega življenja je knjiga srčna spodbuda vsem, da se ustavijo in prisluhnejo drugim – naj bo to starim staršem, staršem, otrokom ali vnukom, ne nazadnje vsakemu sočloveku.

Komu bi knjigo namenili?

Vida: Knjiga je nedokončan album, prostor za odtis zgodb starih staršev. Zgodb za mlado generacijo, ki jih je vredno deliti. Namenjena je tako starim staršem, da si vzamejo čas in skozi besede in slike vtisnejo svoje spomine, kot tudi vsem mladim, da jo podarijo starim staršem in ulovijo njihove besede in življenjske nauke na papir. Ustvarjena je za vse, ki stojijo na eni ali drugo strani mostu med tema dvema generacijama ali pa so povezovalni element med njima.

Besedilo: Nika Arsovski // Foto: Igor Zaplatil

Novo na Metroplay: "Kar naenkrat se liki začnejo obnašati po svoje" | Tadej Golob o pisanju kriminalk