Prihodnost tekmovalnega alpskega smučanja na hudi preizkušnji: "Zvoniti bi morali vsi alarmi. V Sloveniji ga praktično ni več!"

Tekmovalno alpsko smučanje stoji na razpotju. Globalne podnebne spremembe in milejše zime predstavljajo resen izziv tako na mednarodni ravni kot v Sloveniji. Žalosten dokaz so večkrat prestavljene ali odpovedane tekme, katerih lokacije žal niso kos (pre)visokim temperaturam in pomanjkanju snega.

Tako je bil na začetku marca odpovedan težko pričakovan pokal Vitranc, Zlata lisica pa je bila z mariborskega Pohorja v Kranjsko Goro prestavljena že 12-krat. Zaradi pomanjkanja naravnega snega so ekipe za treninge prisiljene potovati vse pogosteje in vse dlje in dlje, kar seveda vodi v višje stroške in daljšo odsotnost od doma. Čeprav se zdi, da so finančna sredstva Smučarske zveze Slovenije višja kot kdajkoli prej, vidnih rezultatov pravzaprav ni.

Skupaj z zmanjševanjem števila vrhunskih tekmovalcev se Slovenija sooča tudi z nevarnostjo velike vrzeli v tem športu, ki je v naslednjem desetletju morda ne bo mogoče zapolniti. Pomanjkanje mladih talentov v mladinskih kategorijah in na tekmah FIS odpira vprašanja o prihodnosti in trajnosti te discipline. Kako z mladimi upi delajo trenerji na zvezi in kako bi se morali te problematike lotiti, smo se pogovarjali s ključnimi osebnostmi slovenskega alpskega smučanja – s Tino Maze, Andreo Massijem in Tonetom Vogrincem. 

V senci toplejših zim: podnebne spremembe in njihov vpliv na alpsko smučanje

Nevidni, a vseprisotni nasprotnik alpskega smučanja je zadnja desetletja globalno segrevanje. Naravni sneg, nekoč zanesljiva stalnica zimskih mesecev, postaja vse bolj redek gost na smučiščih. Razlog za to je nenehno naraščanje povprečnih temperatur, ki so se v Sloveniji v zadnjih petdesetih letih zvišale za 2 do 3 stopinje Celzija, poudarja klimatolog Gregor Vertačnik z Agencije RS za okolje.

Podnebni trendi nas glede na trenutno zastavljene cilje vodijo v smeri dodatnega segrevanja za 2,7 °C. Vendar če se izpusti toplogrednih plinov ne bodo zmanjšali, bi lahko segrevanje v Alpah doseglo ali celo preseglo 4 °C. Takšno povišanje temperatur bi imelo opazne posledice na debelino snežne odeje, ki predstavlja temelj zimskega turizma in športa. S scenarijem globalnega segrevanja za 2 °C bi več kot polovica evropskih smučišč že trpela zaradi pomanjkanja snega, ob dvigu za 4 °C pa bi ta delež skokovito narasel na kar 98 %.

"Najbolj opazne spremembe so se pokazale na ledenikih," se zadnjih sezon svoje kariere spominja najboljša slovenska smučarka Tina Maze, ki zadnja leta svoje uspešne kariere tam ni več trenirala: "Mogoče nekaj uvodnih treningov, a kmalu ni bilo več možno organizirati dolgih prog, primernih za smuk ali superveleslalom. Posledično smo za treninge začeli potovati v bolj oddaljene kraje, kot sta Nova Zelandija in Čile. Prej so bili ledeniški treningi veliko bolj pogosti in dostopni za več ekip, kar je omogočalo dobro razporeditev."

Ledeniki se zelo hitro zmanjšujejo, v Švici se je na primer v dveh letih njihova prostornina zmanjšala za 10 odstotkov, nam je zaupal Vertačnik. Umetno zasneževanje, ki predstavlja energetsko in finančno velik zalogaj, postaja nuja, ne le dopolnilo naravnim razmeram. A tudi to ne more vedno zagotoviti idealnih pogojev za treninge in tekmovanja.

Kje so mladi tekmovalci?

Še bolj kot pomanjkanje snega naše sogovornike, ki so vse življenje posvetili športu na snegu, skrbi pomanjkanje mladih tekmovalcev, ki bi stopili v čevlje naših nekdanjih smučarskih velikanov. Čeprav se - kot rečeno - zdi, da slovenska smučarska zveza razpolaga z visokimi, skoraj rekordnimi finančnimi sredstvi (okoli 3,5 milijona evrov na sezono), tekmovalcev, ki bi lahko nosili breme prihodnosti slovenskega alpskega smučanja, v tem trenutku preprosto ni. Alarmantno stanje je razvidno iz odsotnosti slovenskih mladih smučarjev na mednarodnih tekmovanjih, vključno z evropskim pokalom in mladinskim svetovnim prvenstvom.

Dolgoletni smučarski trener in nekdanji direktor slovenskih smučarskih reprezentanc Tone Vogrinec poudarja, da če ne bomo ukrepali zdaj, bomo priča nadaljnjemu upadu smučarske kulture v Sloveniji. "Če bi želeli čez nekaj let videti naslednike naših največjih asov, bi morali biti med prvimi desetimi v evropskem pokalu. Gledam evropski pokal … Nikjer nobenega. Gledam mladinsko svetovno prvenstvo ... Ne, da nas ni pri dobrih uvrstitvah. Še na štartu nas ni! Dva fanta in ena punca so letos startali na mladinskem svetovnem prvenstvu," zaskrbljeno ugotavlja Tone Vogrinec in dodala: "Roko na srce bi morali že v tem trenutku zvoniti vsi alarmi. Alpskega smučanja v Sloveniji praktično ni več!"

Smučarska zveza Slovenije se je znašla pred ključnim izzivom: kako obnoviti smučarsko piramido, ki bi zagotavljala prirast novih talentov in ohranjanje Slovenije na smučarskem zemljevidu sveta. Težava ni le v pomanjkanju financiranja na klubski ravni, kjer so klubi - kot pravi Vogrinec - "revni kot cerkvene miši", temveč predvsem v odsotnosti sistematičnega razvoja mladih talentov. Finančna sredstva, čeprav so na voljo, pogosto ne dosegajo tistih, ki bi jih najbolj potrebovali - mladih upov in klubov na lokalni ravni.

Andrea Massi, ki je v svetu alpskega smučanja zaznamovan kot arhitekt največjih uspehov Tine Maze, poudarja, da sistem selekcije talentiranih otrok preveč sloni na finančnih zmožnostih njihovih družin, kar omejuje dostop do smučanja za številne nadarjene otroke. Tudi zgodba Tine Maze bi se takrat, ko ji starši financiranja niso mogli več zagotoviti, lahko zaključila. "Mama in oče sta šla na sestanek s Tonetom (Vogrincem, o. p.), ali me lahko priključi reprezentanci, in hvala bogu je to storil. Če me ne bi, bi najbrž ubrala drugo pot. Hočem reči, da izgubljamo talente, ki lahko dosegajo rezultate. Treba jih je ceniti in podpreti. Sploh od 15. do 23. leta. V tem obdobju krvavo potrebuješ kar največ podpore," je poudarila Tina Maze.

Visoki stroški, visoke ambicije: finančna realnost mladih smučarskih talentov

Za zgolj eno sezono 14-letne smučarke morajo starši v povprečju odšteti 25 tisoč evrov, pravi Vogrinec. "Še vedno je nekaj staršev, ki si lahko to privoščijo, veliko pa jih svoje otroke, če so športno nadarjeni, raje usmerja v druge športe," je še eno perečo težavo smučanja izpostavil Tone Vogrinec. "Ampak zakaj pride do take vsote? Vam povem: vsak trener v Italiji ima 30 tisoč evrov plače, kar se mi zdi za tistih pet mesecev preveč," pravi Massi in nadaljuje: "Prišlo je do absurda, da imajo 11-letni smučarji na voljo štiri pare smuči in že pri šestih letih tekmujejo v dresih. Mednarodna smučarska zveza (FIS) bi morala omejiti uporabo opreme, a tega ne stori, saj so v ozadju poslovni interesi, prodaja smučarske opreme in potiskanje otrok v posamezne discipline že pri 14 letih." Ali pa starši potisnejo otroka v športno panogo zaradi svojih interesov "brez realne slike o zmogljivostih svojega otroka. Poleg tega se je tudi družba zelo spremenila. Otroci želijo danes obogateti z nogometom, tenisom, košarko, tako da že ti športi 'odpihnejo' polovico talentov," pripomni Massi.

Opozarja tudi na to, kako so sredstva razporejena in uporabljena znotraj smučarske zveze: "Pomembno je poudariti, da so sredstva, ki jih navaja smučarska zveza, likvidna in da so v proračunu upoštevani vsi možni stroški, vključno s plačami vseh vpletenih." Sredstva, ki so bila na voljo njegovi ekipi ob velikih uspehih Tine Maze, so bila, na presenečenje številnih, znatno manjša, kot se je zdelo: "Z najmanjšim proračunom v zgodovini alpskega smučanja je naša smučarka osvojila veliki kristalni globus, medtem ko so imeli drugi, kot je Lindsey Vonn, na voljo petkrat več sredstev. Takrat je imela direktorica Barbara Kürner Čad plačo, ki je škandalozna ne samo v Sloveniji, ampak bi bila škandalozna tudi v Italiji ..."

Andrea Massi si želi, da bi bilo glavno vodilo pri razporejanju sredstev vendarle učinkovito delovanje tekmovalcev, in ne toliko mastne plače tistim iz ozadja. "Kar zadeva upravljanje teh sredstev, sem mogoče zadnji romantik," se zaveda Massi: "Ampak mislim, da bi morali biti sistem in njegovi predstavniki popolnoma predani potrebam tekmovalcev." 

Da bi slovensko alpsko smučanje napredovalo, je potrebna temeljita revizija našega pristopa k razvoju mladih talentov, ki jih je sicer veliko, finančnemu upravljanju in selekcijskemu procesu. Potrebujemo sistem, ki bo pravičen, transparenten in ki bo resnično podpiral razvoj bodočih šampionov.

Digitalna doba in izgubljena zbranost

Tina Maze izpostavlja še en pomemben izziv za alpsko smučanje: zmanjšano sposobnost zbranosti in vztrajnosti med mladimi športniki, ki bi ga lahko pripisali tudi digitalnim napravam, ki so v zadnjem desetletju v vsesplošni uporabi. "Mladi danes hitreje obupajo, ker smo navajeni pogledati telefon in je vse v redu," opozarja nekdanja smučarka. Digitalna doba negativno vpliva na mlade, ki so navajeni na takojšnje rezultate, kar je v športu, ki zahteva osredotočenost in potrpežljivost, težko dosegljivo.

Mazejeva prizna, da je tudi sama občutila razliko: "Moja zbranost je padla za 20 odstotkov v zadnjih dveh, treh letih moje kariere, odkar sem začela uporabljati telefon. Massi za mano zdaj ploska ... 'Ti bi mi moral takrat vzeti telefon, če bi bil pameten’," se je pošalila Tina Maze. Toda dejstva so dejstva in v športu lahko pomanjkanje zbranosti dejansko hitro vodi do resnih poškodb, sta si enotna Mazejeva in Massi, ki skupaj opozarjata na nujnost ohranjanja mentalne prisotnosti v športu, kjer je vsak zavoj lahko odločilen.

“Dolga leta sem trdil, da imamo najboljše trenerje na svetu. Zdaj nisem več tega mnenja”

V središču razprave o prihodnosti slovenskega alpskega smučanja je tudi vprašanje o ustreznosti dela trenerjev in načinu, kako vzgajajo mlade talente. "Dolga leta sem trdil, da imamo najboljše trenerje na svetu. Zdaj pa nisem več tega mnenja. Potrebujemo svežo kri na teh pozicijah. Tako kot tekmovalci, ki ostanejo dolga leta v nekem ritmu, se tudi trenerji iztrošijo. Pride do ponavljanja idej, ponavljanja stereotipov, utrujenosti,” iskreno pove Vogrinec, ki je tudi sam vrsto let opravljal delo glavnega trenerja ženske in moške reprezentance.

Mazejeva in Massi ob tem opozarjata tudi na problem nezadostne usposobljenosti trenerjev, ki so ključni za razvoj mladih talentov, vendar pogosto nimajo ustrezne pedagoške ali strokovne izobrazbe. "Najboljši športniki, ki bodo v Sloveniji potencialno zmagali, so v rokah trenerjev, ki nimajo nobene izobrazbe," poudarja dvakratna olimpijska prvakinja in dodaja, da je športni in psihofizični razvoj kompleksno področje, ki zahteva znanstven pristop.

"Če si bil tekmovalec, ne pomeni, da znaš učiti, kako se tekmuje. Pedagoško delo je čisto druga sfera. Tega marsikdo od trenerjev nima. Na zvezi so bili trenerji, ki so bili po izobrazbi živinozdravniki ali pa so opravili srednjo šolo za turizem. V glavnem - nobene zveze s športnim pedagoškim delom. In to je tisto, kar me zelo moti," je izpostavil Massi. Ob vprašanju, ali trenerjev niso skrbeli slabi rezultati, pa Mazejeva pove, da med trenerji v prvi vrsti ni bilo prave volje za spremembe: "Naredijo si lepo potovanje, drug drugega tolažijo ... Oni se med sabo prepričujejo, da je vse v redu. Jaz sem se, hvala bogu, odcepila od tega sistema. Pa ne govorim, da je konkretno kaj narobe z zvezo. Prej z nekaj ljudmi, ki so tam.”

Massi je ob vsem tem izpostavil še en zanimiv vidik, ki preveva trenerske vrste – strah za lastni položaj, ki trenerje odvrača od zahtevnosti in inovativnosti, da so tudi smučarjem pustili, da narekujejo trening. "Mene so potem vrgli iz reprezentance, ker sem bil preveč zahteven, tečen in siten, ko sem opozarjal na to," je cinično pripomnim Massi. Kultura strahu in konformizma pa ne škodi samo razvoju trenerjev, ampak tudi športnim uspehom. "Nove trenerje," je odločno pripomnil Massi: "Potrebujemo svežino!" Pri čemer se mu zdi smiselno vključevanje tujih strokovnjakov, ki bi lahko prinesli nove perspektive.

"Sam čarobne palice za rešitev alpskega smučanja nimam, niti nočem biti tisti, ki ga nekdo pokliče in reče: ‘Massi, pojdi rešit alpsko smučanje.’ Je kompleksna zadeva, hkrati pa precej enostavna. Vsi glavni akterji naj najprej naredijo samokritiko. Naj se vprašajo, kaj so zgrešili, in ne samo krivijo sistema, staršev in ekonomije."

Kako naprej?

Več kot očitno je, da se država z bogato smučarsko tradicijo trenutno sooča s hudo krizo, ki je posledica več dejavnikov: visokih stroškov vključevanja v tekmovalni šport, razpršenosti talentov med številnimi drugimi športnimi panogami in ne nazadnje tudi podnebnih sprememb, ki otežujejo izvedbo kakovostnih treningov in tekmovanj. Zavedanje, da digitalna doba prinaša nove izzive v vzgoji in treningu mladih športnikov, bi moralo še bolj spodbuditi ključne akterje k prilagajanju in inovacijam v metodah treninga. Iskanje ravnovesja med uporabo tehnologije in vzdrževanjem fokusa ter zagnanosti med mladimi bo v prihodnosti ključno za vzgajanje bodočih generacij mladih smučarjev.

Hkrati nam zgodbe uspeha, kot je tista Tine Maze, ponujajo vpogled v potencial, ki ga ima Slovenija v svojih mladih smučarjih, a nas prav tako opominjajo na krhkost te poti brez ustrezne podpore. Reševanje problema bo zahtevalo celovit pristop, ki presega zgolj finančne injekcije. Če bi želeli, da se nekaj drastično spremeni, potrebujemo sistematično delo na vseh ravneh, od lokalnih klubov do nacionalne zveze, s posebnim poudarkom na prepoznavanju in razvoju mladih talentov ter zagotavljanju dostopnosti smučarskega športa. Le tako lahko upamo, da bo Slovenija še naprej zibelka smučarskih talentov, ki bodo na belih strminah pisali nove zgodbe uspeha.

Za podrobnejše vpoglede v zgodbe in misli o prihodnosti tekmovalnega alpskega smučanja vas že zdaj vabimo k branju posamičnih intervjujev s Tino Maze, Andreo Massijem in Tonetom Vogrincem, ki jih bomo na spletni strani objavili v prihodnjih dneh. Še podrobneje bomo govorili tudi o podnebnih spremembah in prihajajočih zimah, naš sogovornik je bil tudi klimatolog Gregor Vertačnik iz Arsa.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol